NA KRATKO O WALLABY KENGURUJIH:

Vrsta Wallaby med srednje velike vrečarje in živi predvsem v bolj rodovitnih delih vzhodne Avstralije, v Qeenslandu in na Tasmaniji.  Radi se zadržujejo v eucaliptosovih gozdovih z zmerno grmovno vegetacijo. V bližini ima rad odprt prostor. Prepoznamo ga po črnem nosu in črnih tačkah na koncu, z belo črto na zgornji ustnici. Kožuh oziroma dlaka je sivkasta z rdečkastim odtenkom čez ramena. Odrasli tehtajo od 13- 18 kg, in zrastejo do višine 90 cm. Rep je zgoraj siv, spodaj bel, dolg do 70 cm. Samice so ponavadi nekoliko manjše od moških. V naravi živijo predvsem osamljeni, se pa ko je na razpolago veliko hrane zbirajo v večje skupine tudi do 30 osebkov. Hranijo se predvsem ob mraku, medtem ko podnevi počivajo skriti v vegetaciji. Glavna hrana je suha trava ,sadje, različno zrnje in korenine. Kot posladek pa veje različnih grmov in dreves. Poznamo še tri podvrste teh kengurujev.

V Franciji na južnem delu gozda Rambouillet, to je nekje 50km zahodno od Pariza pa še danes v naravi živi skupina tridesetih osebkov Wallabies, potem ko so zaradi neurja in podrtega drevesa pobegnili iz ZOO-ja.

Poznamo več kot 47 vrst kengurujev. Od teh so eni tudi Walabiyi, teh pa zopet poznamo okrog 20 vrst. Na Škotskem na otoku Loch Lomond so leta 1975 spustili v naravo dva para rdečevratih Walabyijev in do leta 1993 je to število naraslo na 26 posameznikov. V nekaterih predelih jugovzhodne Anglije na območjih grofij: Kent, Surrey, Brighton, Hove pa so jih spustili v naravo že leta 1900, in ko so mislili da so že čisto izumrli, se slišijo še danes tu in tam opažanja. V Franciji na južnem delu gozda Rambouillet, to je nekje 50km zahodno od Pariza pa še danes v naravi živi skupina tridesetih osebkov Wallabies, potem ko so zaradi neurja in podrtega drevesa pobegnili iz ZOO-ja. Nekaj primerkov so leta 1870 spustili v Novi Zelandiji in tam so se do danes že močno razmnožili.